POLNIH 18 - PREHOD
Med prehodom mladostnikov v odraslost, ima 18. edicija Platforme sodobnega plesa veliko podobnosti. Od mladostnikov se ponavadi zahteva sprejemanje večje odgovornosti, ki jih od njih pričakuje širša družba. Kaj se pričakuje od festivala, ki je postal polnoleten? Odgovornost? Ali še večjo stabilnost? Prepoznavnost? Ali zgolj pripravljenost na vse večje izzive in priložnosti ter raznolike izbore?
18. Platforma sodobnega plesa zagotovo pušča in beleži sledi sodobne plesne umetnosti v premisleku kuriranega programa, povabljenih gostujočih predstavah, v inovativni in kompleksni programski strukturi, v festivalskih produkcijah in koprodukcijah, v sodelovanju s partnerji in nenazadnje v svojem bistvu. Je platforma za umetnike, za sodobno plesno umetnost in za razvoj občinstva. Ko se veličina sodobno plesnih umetniških del kot kulturna ponudba ponuja in razpira nove svetove, ko se zdi, da je prešla in ko ne pokaže nič več, razen svojega prehajanja … takrat nastopi vidnost nevidnega ali vidnost prehajanja.
Kot povzema Jean-Luc Nancy vidljivost nevidnega kot takega, ali idealiteta, ki je postala prezentna, bodisi v paradoksalni prezenci svojih temin ali pa svoje odsotnosti. Prav to, od Platona dalje, ustvarja lepo, morda pa še bolj od Plotina naprej, kjer gre za pristopanju k lepoti, za to, da postaneš to, kar si. V svoji intimnosti, luči in čisti viziji, kot "edino oko, ki je sposobno videti poslednjo lepoto". Poslednjo lepoto ali sij resnice ali smisel biti. Umetnost ali čutni smisel absolutnega smisla. In prav to, navaja Nancy, omogoča lepemu, da seže onkraj sebe v "sublimno", nato v "grozno" in ravno tako v "groteskno", v upadanje "ironije", v neko splošno entropijo oblik, ali v čisto in enostavno postavitev nekega ready-made objekta. Prehajanje uvaja drugo tezo: preostanek priča o nekem koraku, hoji, plesu ali skoku, zaporedju, poletu, padanju, prihajanju ali odhajanju.
Gre za prehod, odhod, zaporedje, prehajanje, oddaljevanje, ritem, hojo, korake … morda za iskanje izgubljenega plesnega paviljona, mobilnega studia, iskanje identitete, količine teles, obračanja vlog in norm ali pa zgolj za nov način ponovne konceptualizacije.
Zagotovo gre za iskanje identitete in sledi preteklih izkušenj, ki se prekrivajo in razhajajo ter vplivajo na način gibanja in odločitve, ki jih sprejemamo. Telesa, uokvirjena z zbledelimi spomini, in besede, ki delujejo kot živi arhivi, opominjajo, da nas nekatere sledi preteklosti krepijo, druge nas lahko zadržujejo, spet tretje pa poženejo v raziskovanje, globje, v področja čutnih globin …
Podobe, ki se zabrišejo in odtegnejo. Kjer se rojevajo ali izginjajo ideje. Prostor, ki nedvomno pušča svojo sled. A ne kot odtis svoje oblike, temveč kot obris.
Prehod kot ves kraj smisla, kot vsa njegova prezenca, ki s svojo nekonvencionalnostjo in ekspresivnostjo konceptira in razgreva hkrati. Preizpraševanje identitete, spola, mnogoterosti, milosti, radikalnosti, političnosti, humornosti in absurdnosti, da bi lahko skozi proces odkrili druge načine umestitve svojega telesa. Čeprav se morda zdi, da je nepregledno in nemočno, se prav v teh neposrednih samoprepoznavanjih razpre moč delovanja in obstoja.
Prehod, ki vodi v preobrat in preboj hkrati. Nepopolnost, ki postane popolnost.
Polnoletni smo. Imamo polnih 18.
Vabljeni v našo družbo!
Mojca Kasjak, umetniška in programska vodja